 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Hrepenenje vekov (Ellen G. White)
9. Dnevi razpravljanja (angleško)
Judovski otrok je bil že od malega obdan z zahtevami rabinov. Stroga pravila so urejala vsako ravnanje do najmanjših življenjskih podrobnosti. V shodnicah so učitelji poučevali mlade o neštetih pravilih in pričakovali, da jih bodo kot pravoverni Izraelci izpolnjevali. Jezusa pa te zadeve niso zanimale. Že od otroštva je ravnal neodvisno od rabinskih postav. Stalno je proučeval spise Starega zakona in neprenehoma imel na jeziku besede: "Tako pravi Gospod."
Ko se je začel zavedati stanja svojega naroda, je ugotovil, da so si družbene zahteve in Božje zapovedi v stalnem nasprotju. Ljudje so se odvračali od Božje besede in se navduševali za teorije, ki so si jih sami izmislili. Ravnali so se po ustaljenih obredih, ki niso imeli nobene vrednosti. Njihovo bogoslužje je bilo zgolj zaporedje obredov; svete resnice, ki naj bi jih ti učili, pa so ostale vernikom prikrite. Jezus je spoznal, da v tem bogoslužju brez vere niso našli miru. Niso poznali svobode duha, katere bi bili deležni, če bi služili Bogu v resnici. Jezus je prišel, da bi učil ljudi, kaj pomeni častiti Boga. Zato se ni mogel strinjati z mešanjem človeških zahtev z božanskimi predpisi. Sicer ni napadal predpisov/84/ ali ravnanj učenih učiteljev; samo če so ga karali zaradi njegovih preprostih navad, je opravičeval svoje ravnanje z Božjo besedo.
Jezus je poskušal ljudi, s katerimi je prišel v stik, razveseliti z nežnostjo in ustrežljivostjo. Ker je bil tako nežen in nevsiljiv, so menili pismouki in starešine, da bodo z lahkoto vplivali nanj s svojimi nauki. Silili so ga sprejeti nauke in izročila, ki so jih zapustili rabini iz starih časov, toda On je iskal njihovo verodostojnost v Svetem pismu. Vedno je bil voljan poslušati vsako besedo, ki je prišla iz Božjih ust, ni pa hotel poslušati človeških izmišljotin. Kazalo je, da pozna Svete spise od začetka do konca, in podajal jih je v njihovem pravem pomenu. Pismouki so se sramovali, da jih poučuje otrok. Trdili so, da je razlaga Svetih spisov njihovo opravilo in da je dolžan sprejeti njihove razlage. Bili so ogorčeni, ker se je upiral njihovim besedam.
Vedeli so, da njihova izročila niso utemeljena v Svetem pismu, in spoznali, da jih Jezus v svojem duhovnem dojemanju daleč prekaša. Vendar pa so se jezili, ker ni poslušal njihovih pravil./85/ Ko ga niso mogli prepričati, so poiskali Jožefa in Marijo in jima povedali, da Jezus noče poslušati njihovih predpisov. Tako je trpel grajo in karanje.
Jezus je začel že zgodaj oblikovati svoj značaj. Celo spoštovanje in ljubezen do staršev ga nista mogla odvrniti od poslušnosti Božji besedi. Če je ravnal drugače, kakor je bila navada v družini, je to utemeljeval z besedami "Pisano je". Vendar pa mu je vpliv rabinov grenil življenje. Že v mladih letih se je moral učiti težavne lekcije - molčati in potrpežljivo vztrajati.
Njegovi bratje, kakor so se imenovali Jožefovi sinovi, so se postavili na stran rabinov. Zahtevali so, da se morajo izročila izpolnjevati prav tako kakor Božje zahteve. Človeške predpise so cenili še bolj kakor Božjo besedo. Jezusovo razlikovanje med tem, kaj je narobe, a kaj prav, jih je zelo jezilo, njegovo strogo poslušnost Božjim zapovedim pa so obsodili kot trmo. Vendar pa so bili presenečeni nad njegovim znanjem in modrostjo, ki ju je razodeval, ko je odgovarjal rabinom, saj so vedeli, da ga niso poučevali ti modri možje, marveč je bilo očitno, da jih je On poučeval. Res so spoznali, da je bila njegova izobrazba boljša od njihove, toda niso razumeli, da ima pristop do drevesa življenja, do vira znanja, ki jim je bilo tuje.
Kristus ni bil domišljav in je užalil farizeje, ker je v tem oziru odstopal od njihovih strogih predpisov. Ugotovil je, da je področje vere obdajal visok zid, kakor da bi bilo presveto za vsakdanje življenje. Ta ločilni zid je podrl, kajti ko je prišel v stik z ljudmi, jih ni vprašal: "Kaj veruješ? Kateri verski skupnosti pripadaš?" Pač pa je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. Namesto da bi se izločil kakor kakšen puščavnik, da bi tako pokazal svoj nebeški značaj, je resno delal za blagor človeštva. Ostril jim je načelo, da svetopisemska vera ni mučenje telesa in da naj se čista in neomadeževana vera ne razodeva samo v določenih časih in ob posebnih priložnostih. Vedno in povsod je razodeval svoje ljubeče zanimanje za ljudi in širil okrog sebe luč vedre pobožnosti. Vse to pa je bilo graja za farizeje. Kajti pokazal je, da vera ni sebičnost, in da je njihova bolestna farizejska vdanost lastni koristi zelo oddaljena od prave pobožnosti. To je spodbudilo njihovo sovraštvo do Jezusa, zato so ga na vsak način hoteli prisiliti k poslušnosti njihovim predpisom./86/
Jezus si je prizadeval ublažiti vsako trpljenje, ki ga je videl. Res ni mogel podariti veliko denarja, zato pa se je pogosto odpovedal hrani, da bi pomagal njim, ki so bili še bolj potrebni od njega. Njegovi bratje so čutili, da je njegov vpliv veliko večji od njihovega. Imel je tankočutno razumevanje, kakršnega nihče od njih ni imel ali pa si ga ni želel. Kadar so osorno ogovorili uboge in zatirane ljudi, jim je poskušal Jezus pomagati s spodbudnimi besedami. Človeka v stiski je okrepil s požirkom hladne vode in mu na skrivaj dal v roke svoj obrok. Kadar je blažil trpljenje, so resnice, ki jih je oznanjal, natančno ustrezale njegovim dejanjem ljubezni, in so se tako močno vtisnile v spomin.
Vse to pa ni bilo všeč njegovim bratom. Ker so bili starejši od njega, so menili, da jih mora ubogati. Zato so mu očitali, da si zamišlja, da je višji od njih, in ga karali, da se povišuje nad njihove učitelje, duhovnike in narodne voditelje. Mnogokrat so mu grozili in ga poskušali prestrašiti. Vendar je vztrajal in se ravnal po Svetih spisih.
Jezus je ljubil svoje brate in je bil vedno prijazen do njih. Ti pa so bili ljubosumni nanj in so mu popolnoma odkrito pokazali svojo nevero in zaničevanje. Preprosto niso mogli dojeti njegovega ravnanja. V njegovem življenju so odkrili velika nasprotja. Po eni strani je bil Božji Sin,/87/ po drugi strani pa nebogljen otrok. Kot Stvarnik svetov je bil lastnik zemlje, po drugi strani pa ga je neprestano spremljalo siromaštvo. Njegovo dostojanstvo in zavest o lastni osebnosti sta se popolnoma razlikovali od posvetne ošabnosti in ponosa. Ni si želel posvetne velikosti, temveč je bil zadovoljen z najnižjim položajem. To je jezilo njegove brate. Niso si znali razložiti njegove mirnosti kljub vsem skušnjavam in prikrajšanju. Niso namreč vedeli, da je obubožal zaradi nas, da bi mi "po njegovem uboštvu obogateli". (2 Kor 8,9.) Skrivnosti njegovega poslanstva niso mogli razumeti bolje kakor Jobovi prijatelji njegovo ponižanje in trpljenje.
Jezusa so bratje razumeli napačno zato, ker je bil drugačen od njih. Njegovo merilo ni bilo tudi njihovo. Ker so gledali na ljudi, so se odvrnili od Boga, zato jim je v življenju manjkala njegova moč. Verski obredi, ki so jih spoštovali, niso mogli preoblikovati značaja. Res so odesetinili "meto in koper in kumino, opustili pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero". (Mat 23,23.) Jezusov zgled jih je neprenehoma dražil. Sovražil je namreč samo eno stvar na svetu, a to je greh. Če je bil priča kakšni krivici, ni mogel skriti bolečine, ki jo je čutil zaradi tega. Očitno je bilo nasprotje med samo na zunaj pobožnimi, ki so pod navidezno svetostjo skrivali ljubezen do greha, in značajem, za katerega je bila najpomembnejša gorečnost za Božjo slavo. Ker je njegovo življenje obsojalo zlo, je naletel na nasprotovanje v domu in zunaj njega. Zaničevali so ga zaradi njegove nesebičnosti in poštenosti. Njegovo obzirnost in prijaznost so imeli za strahopetnost.
Od vse grenkobe, ki doleti večino ljudi, ni bilo Kristusu nič prihranjeno. Bili so ljudje, ki so ga zaničevali zaradi njegovega rojstva. Že v svojem otroštvu se je srečal s posmehljivimi pogledi in zlobnim šepetanjem. Če bi se temu odzval z eno nestrpno besedo ali pogledom, če bi svojim bratom popustil v enem samem napačnem dejanju, ne bi bil več popoln zgled. In tako ne bi mogel uresničiti načrta za naše odrešenje. Če bi bil priznal, da je možno najti opravičilo za greh, bi Satan postal zmagovalec in svet bi bil izgubljen. Zaradi tega mu je Skušnjavec otežil življenje, kolikor je le bilo mogoče, da bi ga zapeljal v greh.
Jezus pa je na vsako skušnjavo odvrnil: "Pisano je." Malokdaj je grajal slabo delo svojih bratov, razodeval pa jim je/88/ Božjo besedo. Mnogokrat so ga imeli za strahopetneža, ker ni hotel z njimi sodelovati v prepovedanih rečeh. Tudi tedaj se je glasil njegov odgovor, da je pisano: "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28.)
Mnogi so iskali njegovo družbo, ker so z njim čutili mir. Mnogi pa so se ga izogibali, ker jih je njegovo brezmadežno življenje grajalo. Njegovi mladi tovariši so ga silili živeti njim enako. Radi so se zadrževali v njegovi bližini, ker je bil veder in vesel, in so veselo sprejeli njegove pripravljene predloge. Njegove pomisleke vesti pa so nestrpno zavračali in trdili, da je častihlepen in zavrt. Tudi na to je Jezus odgovoril: Pisano je: "Kako ohrani mladenič svojo stezo brez madeža? Držeč se je po tvoji besedi. V svojem srcu sem shranil tvoj govor, da ne grešim zoper tebe." (Ps 119,9.11.)
Mnogokrat so ga vprašali: Zakaj si tako uporen in hočeš biti nekaj posebnega, tako drugačen od nas? Odgovoril je: Pisano je: "Blagor njim, ki hodijo brezmadežno po pravem potu, ki žive po Gospodovi postavi. Blagor njim, ki hranijo njegova pričevanja, ki ga iščejo iz vsega srca, ki tudi ne delajo krivice, ampak hodijo po njegovih poteh". (Ps 119,1-3.)
Ko so ga vprašali, zakaj se ne udeležuje šal mladih Nazarečanov, je odgovoril: Pisano je: "Veselim se pota tvojih pričevanj kakor vseh zakladov. Tvoje ukaze bom premišljeval in pazil na tvoje steze. V tvojih postavah se razveseljujem, tvoje besede ne zabim." (Ps 119,14-16.)
Jezus se ni bojeval za svoje pravice. Mnogokrat mu je bilo njegovo delo po nepotrebnem oteženo, ker je bil ustrežljiv in se ni pritoževal. Toda ni popustil in ni postal malodušen. Bil je vzvišen nad takšne težave, kakor da bi živel pred Božjim obličjem. Tudi se ni maščeval, če so z njim ravnali grobo, temveč je potrpežljivo prenašal žalitve.
Vedno znova so ga spraševali: Zakaj pravzaprav dovoliš, da ravnajo s teboj tako slabo, in to celo tvoji bratje? Odgovoril je, da je pisano: "Moj sin, mojega nauka ne zabi, temveč moje zapovedi naj hrani tvoje srce; kajti dolgost dni in mnogoletno življenje ti dodele. Milost in resnica naj te ne zapustita; priveži ju okrog svojega grla, zapiši ju na deščico svojega srca: tako dosežeš milost in najboljši uspeh, pred Božjimi in človeškimi očmi." (Preg 3,1-4.)
Odkar so starši našli Jezusa v templju, je bilo zanje njegovo vedenje skrivnost. Ni se spuščal v prepire, njegovo vedenje pa je bilo stalni nauk. Kazalo je,/89/ kakor da živi odmaknjen od drugih. Srečne ure je preživljal, ko je bil sam v naravi in z Bogom. Kadar je bilo mogoče, je zapuščal svoje delovno mesto, da bi hodil skozi polja, razmišljal v zelenih dolinah ali negoval občestvo z Bogom na pobočjih gora ali med gozdnimi drevesi. Mnogokrat ga je bilo že zgodaj zjutraj najti v samoti, kjer je poglobljeno razmišljal, preiskoval Sveto pismo ali molil. Po takih tihih urah se je vračal domov, se lotil svojih dolžnosti in dajal zgled potrpežljivega garanja.
Značilnosti Kristusovega življenja sta bili spoštovanje in ljubezen do svoje matere. Marija je v svojem srcu verovala, da je sveto dete, ki ga je rodila, ta dolgo obljubljeni Mesija, a si ni upala izraziti svoje vere. Ves čas njegovega pozemskega življenja je sočustvovala z njim v njegovem trpljenju. Z žalostjo je doživljala preizkušnje v njegovem otroštvu in mladosti. Ko je zagovarjala to, kar je imela za pravilno v njegovem vedenju, je bila sama izpostavljena preizkušnjam. Odnose v domu in ljubeče materinsko oskrbo svojih otrok je imela za življenjsko pomembne pri oblikovanju značaja. Jožefovi sinovi in hčere so to vedeli in izkoriščali njeno skrb v prizadevanju, da bi Jezusovo vedenje uskladili s svojimi merili.
Marija ga je mnogokrat karala in silila, naj se prilagodi običajem pismoukov. Toda ni se dal pregovoriti, da bi spremenil svoj način razmišljanja o Božjih delih ali lajšanja trpljenja ljudi in celo nemih živali. Ko so učitelji in duhovniki prosili Marijo, naj jim pomaga nadzorovati Jezusa, je bila zelo zaskrbljena. Mir se je povrnil v njeno srce šele tedaj, ko ji je pokazal svetopisemska besedila, ki so opravičevala njegovo ravnanje.
Včasih je Marija omahovala med Jezusom in njegovimi brati, ki niso verovali, da je Božji poslanec, čeprav je bilo veliko dokazov za njegov božanski značaj. Ugotovila je, da se žrtvuje za blagor drugih. Že sama njegova navzočnost v domu je prinesla čistejše ozračje, njegovo življenje v družbi pa je delovalo kakor kvas. Nedolžen in neoporečen je živel z nepremišljenimi, grobimi in neprijaznimi ljudmi, med goljufivimi cestninarji, pokvarjenimi izgubljenimi sinovi, nepravičnimi Samarijani, poganskimi vojaki, robatimi kmeti in pisano drhaljo. Tu in tam je spregovoril besedo sočutja, ko je videl, da morajo ljudje kljub izčrpanosti še dalje prenašati težka bremena. Z njimi si je podelil njihova bremena in tako ponavljal nauke o Božji ljubezni, prijaznosti in dobroti, ki se jih je naučil v naravi./90/
Ljudi je učil spoznavati čudovite darove, ki so jim bili dani in so jim ob pravilni uporabi zagotavljali večno bogastvo. Iz svojega življenja je pregnal vsako nečimrnost in s svojim zgledom učil, da ima vsak trenutek vpliv na večnost; zato se ga mora imeti za dragocenost in ga uporabiti samo za svete namene. Nobenega človeka ni imel za brezvrednega, temveč je vsaki duši nudil odrešujočo pomoč. Kjer koli je bil, je imel vedno pripravljen času in razmeram ustrezen nauk. Celo zelo grobe ljudi, ki so bili brezupni primeri, je poskušal navdihniti z upanjem tako, da jim je prikazal, da lahko postanejo brezmadežni in prostodušni ter dosežejo značaj, ki bo razodeval, da so Božji otroci. Mnogokrat je srečal ljudi, ki so bili gnani pod popolno Satanovo oblast in niso imeli nobene moči, da bi se rešili njegove pasti. Takim malodušnim, bolnim, izkušanim in padlim ljudem je poskušal pomagati z najnežnejšim sočutjem in z besedami, ki so jim bile potrebne in so jih tudi lahko razumeli./91/ Nekateri pa so bili pravkar v boju z dušnim sovražnikom. Take je spodbujal k vztrajnosti in jim zagotavljal, da bodo zmagali; saj jim stojijo Božji angeli ob strani, da jim dajejo zmago. Komur je tako pomagal, je bil odtlej prepričan, da se lahko popolnoma in povsem zanese nanj in da ne bo izdal skrivnosti, ki so jih zaupali njegovim sočustvujočim ušesom.
Jezus je zdravil telo in dušo. Zanimal se je za vsako vrsto trpljenja, ki ga je opazil, in vsakemu trpinu je pomagal; njegove prijazne besede so delovale kot olajšujoče mazilo. Nihče ni mogel trditi, da je naredil čudež; toda iz njega je izhajala moč - ozdravljajoča moč ljubezni - na bolne in zaskrbljene. Tako je deloval na ljudi nevsiljivo že od svojega otroštva. Zaradi tega so ga mnogi ljudje poslušali z veselim srcem, ko je začel delati javno.
Jezus je hodil svojo pot sam kot otrok, kot mladenič in kot mož. Brezmadežen in zvest je sam tlačil v tlačilnici in nihče mu ni pomagal. Nosil je ogromno breme odgovornosti za rešitev človeštva. Vedel je, da bo pogubljeno vse, če ne bo odločne spremembe v načelih in ciljih človeške vrste. To vedenje je bremenilo njegovo dušo, toda nihče ni slutil teže, ki je počivala na njem. Izvajal je načrt svojega življenja, da mora biti luč ljudem./92/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!