 Vsebina |  Nazaj |  Naprej |
Veliki boj med Kristusom in Satanom (Ellen G. White)
27. Sodobna prebujenja (angleško)
Kjer koli se je kdaj zvesto oznanjala Božja beseda, so se pokazali sadovi, ki so potrjevali njen božanski vir. Božji Duh je spremljal sporočilo svojih služabnikov, in beseda je mogočno vplivala. Grešniki so čutili, da jih vest kara. "Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka", ki prihaja na svet, je razsvetlila tajne prostore njihovih duš in razkrinkala skrita dela teme. Globoka žalost je zajela njihov um in srce. Prepričali so se o grehu, pravičnosti in prihodnji sodbi. Doumeli so Jahvejevo pravičnost in občutili strah, ker bodo morali stopiti s svojo krivdo in nečistostjo pred preiskovalca srca. V strahu svoje duše so vzkliknili: "Kdo me bo rešil iz tega smrtnega telesa?" Ko jim je bil pokazan golgotski križ z neizmerno daritvijo za človeške grehe, so spoznali, da lahko samo Kristusove zasluge odstranijo njihove prestopke. Samo te lahko človeka spravijo z Bogom. Z vero in ponižnostjo so sprejeli Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta. S Kristusovo krvjo so dobili odpuščanje prejšnjih grehov.
Ti ljudje so obrodili spokorjenja vredne sadove. Začeli so verovati, potem so se krstili in začeli živeti novo življenje - kot nova stvarjenja v Kristusu Jezusu, ne da bi se ravnali po svojih prejšnjih željah, temveč da bi z vero/461/ Božjega Sina šli po njegovih stopinjah in odsevali njegov značaj ter se čistili, kakor je On čist. Kar so nekoč sovražili, sedaj ljubijo, a kar so nekoč ljubili, sedaj sovražijo. Nekdaj ošabni in polni samozaupanja so postali krotki in ponižnega srca. Nečimrni in drzni so postali skromni in resni. Preklinjevalci so postali polni globokega spoštovanja, pijanci so postali trezni, razuzdani pa moralni. Zavrgli so nečimrno modo tega sveta. Kot pravi kristjani so zavrgli zunanje lepotičenje, "spletanje las in obešanje zlatnine in oblačenje kril", njihov okras pa je bil "skriti človek srca v nevidljivem krasu krotkega in mirnega duha, ki je dragocen pred Bogom". (1 Pet 3,3.4.)
Prebujenja so povzročila temeljito preiskovanje srca in ponižnost. Zanje so bila značilna slovesna in resna vabila grešnikom, iskreno sočutje do odrešenih s Kristusovo krvjo. Možje in žene so molili in se bojevali z Bogom za zveličanje ljudi. Sadovi takih prebujenj so se lahko videli pri ljudeh, ki se niso bali samoodpovedi in žrtve, temveč so se veselili, da so bili spoznani za vredne zaradi Kristusa trpeti sramoto in skušnjave. V življenju njih, ki so pripoznavali Jezusovo ime, se je videla sprememba. Njihov vpliv je oživljal njihovo okolico. Zbirali so s Kristusom in sejali v Duhu, da bi poželi večno življenje.
Zanje je bilo možno reči: "Ražzalostili ste se na spokorjenje. ... Kajti žalost, ki je po volji Bogu, rodi spokorjenje na zveličanje, ki se ga nikdar ni kesati; a žalost sveta rodi smrt. Zakaj glejte, prav to, da ste se po volji Bogu ražzalostili, kolikšno vam je obrodilo marljivost pa zagovarjanje pa nevoljo pa strah pa hrepenenje pa gorečnost pa maščevanje! V vsem ste se pokazali, da ste čisti v tej zadevi." (2 Kor 7,9-11.)
To je sad dela Božjega Duha. Samo sprememba je dokaz o resničnem spokorjenju./462/ Če grešnik izpolni obljubo, vrne, kar je vzel; če prizna svoje grehe, ljubi Boga in svoje bližnje, potem je lahko prepričan, da je našel mir z Bogom. To so bili sadovi, ki so v prejšnjih letih spremljali verska prebujenja. S presojanjem teh sadov se je videlo, da je Bog blagoslovil ta prebujenja zaradi zveličanja ljudi in povišanja človeštva.
Toda mnoga prebujenja novega časa se vidno razlikujejo pri izkazovanju Božje milosti, ki je v preteklih časih spremljala delo Božjih služabnikov. Drži, da se na vse strani opaža večje zanimanje, mnogi priznajo, da so se spreobrnili, povečuje se število vernikov, a vendar sadovi niso takšni, da bi lahko upravičili prepričanje, da je nastala ustrezna rast pravega duhovnega življenja. Luč, ki se zasveti in hitro ugasne, pušča za seboj gostejšo temo, kakor je bila prej.
Priljubljeno prebujenje se pogosto izziva tako, da se prebuja domišljija, vznemirjajo čustva in streže željam po tem, kar je novo in razburljivo. Tisti, ki se tako spreobračajo, si malo želijo poslušati svetopisemsko resnico in se malo zanimajo za pričevanje prerokov in apostolov. Če pri bogoslužju ni nič razburljivega, potem jih nič ne priteguje. Sporočilo, ki se obrača na zdrav razum, ne naleti na nikakršen odgovor. Neopaženi ostanejo jasni opomini Božje besede, ki se nanašajo na njihovo večno blaginjo.
Za vsakega resnično spreobrnjenega človeka je razmerje do Boga in večnih stvari veliko življenjsko vprašanje. A kje se v današnjih priljubljenih cerkvah da najti duha posvečenja Bogu? Spreobrnjeni se ne odpovedo ne svoji ošabnosti ne ljubezni do sveta. Niso se bolj pripravljeni odpovedati samemu sebi, vzeti nase svoj križ in hoditi za blagim in krotkim Jezusom, kakor pa so bili pred spreobrnjenjem. Vera je postala predmet posmeha nevernih in dvomečih, ker jih toliko med njimi, ki se imenujejo po njenem imenu, ne pozna njenih načel. Moč pobožnosti je v mnogih cerkvah domala izumrla. Izleti, cerkvene predstave,/463/ cerkvene loterije, lepe hiše, osebni okrasi so odrinili misli o Bogu. Posestva, bogastva in svetovna dela so zasedla misli, a stvari večne vrednosti se omenjajo le spotoma.
Toda kljub zelo razprostranjenemu padu vere in pobožnosti so v teh cerkvah pravi Kristusovi sledilci. Preden bo Bog obiskal svet s svojimi sodbami, bo v njegovem ljudstvu nastalo takšno prebujenje prave pobožnosti, kakršno se ni videlo od apostolskih časov. Na Božje otroke se bosta izlila njegov Duh in moč. V tistem času se bodo mnogi ločili iz cerkev, v katerih je ljubezen do sveta zasedla prostor ljubezni do Boga in njegove besede. Mnogi med pridigarji in verniki bodo veselo sprejeli vzvišene resnice, ki jih bo Bog dal oznanjati v tistem času, da bi pripravile ljudstvo za drugi Gospodov prihod. Sovražnik ljudi bo hotel preprečiti to delo. Še prej, preden bo prišlo do takšnega gibanja, ga bo poskušal onemogočiti z ustanovitvijo svojega ponaredka. V tistih cerkvah, ki jih bo Satanu uspelo spraviti pod svojo lažno moč, bo izzval prepričanje, da je nanje izlit posebni Božji blagoslov. V njih se bo pokazalo veliko versko prebujenje. Mnogi bodo ukali od veselja, ker Bog tako čudovito dela zanje, delo pa pravzaprav izvira od popolnoma drugega duha. Satan bo poskušal pod plaščem vere razširiti svoj vpliv na ves krščanski svet.
V mnogih prebujenjih, ki so se pojavila v zadnjih petdesetih letih so delovali bolj ali manj isti vplivi, ki se bodo v prihodnosti pokazali v večjih gibanjih. Razburjala se bodo čustva, resnica se bo pomešala z lažjo, kar bo ljudi zlahka zapeljalo. Toda nikomur ni treba biti prevaran. V luči Božje besede ne bo težko ugotoviti, kakšnega značaja so ta gibanja. Prepričani smo lahko, da Bog ne bo dal svojega blagoslova tam, kjer se zanemarja pričevanje Svetega pisma, kjer koli se prezirajo jasne resnice, ki zahtevajo samoodpoved in ločitev od sveta./464/ A s pravilom, ki nam ga je dal sam Kristus: "Po njih sadovih jih spoznate," (Mat 7,16.) se bo zlahka ugotovilo, da ta gibanja niso delo Božjega Duha.
Bog je v resnicah svoje besede ljudem razodel samega sebe; te ščitijo pred Satanovimi prevarami vse, ki jih sprejmejo. Z zanemarjanjem teh resnic pa se odpirajo vrata zlu, ki se je danes tako razširilo v verskem svetu. Narava in pomembnost Božjih zapovedi sta se precej izgubila spred oči. Napačno dojemanje o značaju, trajanju in obveznosti Božjih zapovedi je pripeljalo do zmot glede spreobrnjenja in posvečenja ter znižalo raven pobožnosti v cerkvah. Tukaj leži skrivnost, zakaj v prebujenjih našega časa primanjkuje Duha in Božje moči.
V raznih verskih skupnostih so ljudje, ki se odlikujejo s pobožnostjo. Ti priznajo to dejstvo in ga obžalujejo. Profesor Edwards A. Park pravi naslednje o splošnih verskih nevarnostih: "Eden izmed virov nevarnosti je, da se s prižnice ne poudarjajo Božje zapovedi. V prejšnjih dneh je bila prižnica odmev glasu vesti. ... Naši najboljši pridigarji so dali svojim pridigam čudovito dostojanstvo s tem, da so se ravnali po Učiteljevem zgledu in poudarjali zakon, njegove zapovedi in grožnje. Pogosto so ponavljali dve vzvišeni načeli: Da so zapovedi odsev Božjega značaja in da človek, ki ne ljubi zapovedi, ne ljubi niti evangelija, kajti tako zakon kakor evangelij sta ogledalo, ki odsevata resnični Božji značaj. Ta nevarnost pa vodi k drugi, a to je podcenjevanje hudobnosti greha, njegove razprostranjenosti in kazni. Kakor so zapovedi pravične, tako je neposlušnost nepravična. ...
Podobna že omenjenima nevarnostima je tudi nevarnost podcenjevanja Božje pravičnosti. Sodobni pridigar je nagnjen k temu, da Božjo pravičnost loči od Božje dobrote in njegovo dobroto prej zniža na čustvo,/465/ kakor pa da bi jo povišal v načelo. Nova teološka prizma ločuje, kar je Gospod sestavil. Ali so Božje zapovedi nekaj dobrega ali slabega? So nekaj dobrega. Potem je dobra tudi pravičnost, saj je namreč nagnjenje k izpolnjevanju zapovedi. Iz navade podcenjevanja Božjih zapovedi in pravičnosti, razprostranjenosti in neizogibnosti kaznovanja človeške neposlušnosti se zlahka pade v navado podcenjevanja milosti, ki je prinesla spravo za greh." Tako evangelij v človeških srcih izgublja vrednost in pomembnost, da so ljudje kmalu pripravljeni zavreči tudi samo Sveto pismo.
Mnogi verski voditelji trdijo, da je Kristus s svojo smrtjo ukinil zapovedi in da so ljudje torej prosti njegovih obveznosti. So takšni, ki jih prikazujejo kot težak jarem in nasproti sužnjevanja zapovedim poudarjajo neomejeno svobodo, ki jo lahko uživajo pod evangelijem.
Preroki in apostoli so popolnoma drugače gledali na svete Božje zapovedi. David je rekel: "Neprestano bom hodil v svobodi, ker tvojih postav iščem." (Ps 119,45.) Apostol Jakob, ki je pisal po Kristusovi smrti, je pokazal na deset zapovedi kot na "kraljevo postavo" in "popolno postavo, postavo svobode". (Jak 2,8; 1,25.) Pisec Razodetja pa je več kakor pol stoletja po Kristusovem križanju izgovoril blagoslov nad vsemi, "ki izpolnjujejo njegove zapovedi, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto". (Raz 22,14.)
Neutemeljena je trditev, da je Kristus s svojo smrtjo ukinil Očetove zapovedi. Ko bi se zapovedi lahko spremenile ali ukinile, Kristusu ne bi bilo treba umreti, da bi rešil človeka kazni zaradi greha. Njegova smrt je dokazala, da so zapovedi nespremenljive, namesto da bi jih ukinila. Božji Sin je prišel postavo poveličat in jo postavit v čast. (Iz 42,21.) Dejal je: "Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke. ... Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi." (Mat 5,17.18.) Zase pa je rekel: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.)/466/
Božje zapovedi so nespremenljive že po svoji naravi. So razodetje volje in značaja svojega Sestavljavca. Bog je ljubezen, in tudi njegove zapovedi so ljubezen. Njihovi dve veliki načeli sta ljubezen do Boga in ljubezen do človeka. "Izpolnitev postave je torej ljubezen." (Rim 13,10.) Božji značaj je pravičnost in resnica; to je tudi narava njegovih zapovedi. Psalmist pravi: "Tvoja postava je resnica. Vse tvoje zapovedi so pravične." (Ps 119, 142.172.) Apostol Pavel pa izjavlja: "Tako je postava res sveta, in zapoved je sveta in pravična in dobra." (Rim 7,12.) Takšne zapovedi, ki so izraz Božjega Duha in volje, morajo biti večne enako kakor njihov Sestavljavec.
Spreobrnjenje in posvečenje pomeni spravo z Bogom, ki se zgodi tako, da človek pride v skladnost z načeli Božjih zapovedi. V začetku je bil človek ustvarjen po Božji podobi. Bil je v popolni skladnosti z Božjo naravo in zapovedmi. Načela pravičnosti so bila napisana v njegovem srcu. Greh pa ga je odtujil njegovemu Stvarniku. V njem se ni več videla Božja podoba. Njegovo srce je bilo v sovraštvu z načeli Božjih zapovedi. "Meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se Božji postavi ne pokorava, saj se tudi ne more." (Rim 8,7.) Toda "Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega sina", da bi se človek lahko spravil z njim. Po Kristusovih zaslugah je človek lahko spravljen v skladnost s Stvarnikom. Njegovo srce mora biti obnovljeno z Božjo milostjo. Dobiti mora novo življenje od zgoraj. Ta sprememba je novo rojstvo, brez katerega "nihče ne more videti Božjega kraljestva", je rekel Jezus.
Prvi korak k spravi z Bogom je prepričanje o grehu. "Greh je protizakonje. Po postavi prihaja spoznanje greha." (1 Jan 3,4; Rim 3,20.) Da pa bi grešnik spoznal svojo krivdo, mora raziskovati svoj značaj po Božjem vzvišenem merilu pravičnosti. Ta je namreč ogledalo, ki kaže popolnost brezhibnega značaja in usposablja človeka odkriti napake v samem sebi.
Zapovedi človeku razodevajo njegove grehe, vendar mu ne dajejo nikakršnega zdravila./467/ Poslušnim obljubljajo življenje, hkrati pa pravijo, da je smrt prestopnikov delež. Samo Kristusov evangelij lahko grešnika reši sodbe in prekletstva greha. Ta se mora spokoriti pred Bogom, čigar zapovedi je prekršil, in pokazati trdno vero v Kristusa kot veliko spravno daritev. Tako dobiva odpuščanje dotedanjih grehov in postane sodeležnik v Božji naravi. Je Božji otrok, ker je sprejel Duha posinovljenja, s katerim pravi: "Aba, Oče!"
Ali mu je sedaj dovoljeno prestopati Božje zapovedi? Pavel sprašuje: "Ali torej postavo odpravljamo po veri?" Potem pa odgovarja: "Nikakor ne, temveč postavo postavljamo. Mi, ki smo umrli grehu, kako bomo še živeli v njem?'" (Rim 3,31; 6,2.) Janez pa pravi: "Kajti to je Božja ljubezen, da držimo njegove zapovedi; in njegove zapovedi niso težke." (1 Jan 5,3.) Srce se z novorojenjem uskladi z Bogom in z njegovimi zapovedmi. Ko se v grešniku zgodi ta velika sprememba, je prešel iz smrti v življenje, iz greha v svetost, iz prestopništva in upora v poslušnost in zvestost. Prenehalo je staro življenje odtujitve Bogu, začelo se je novo življenje sprave, vere in ljubezni. Tedaj se v nas "izpolni pravična zahteva postave", ker "živimo ne po mesu, temveč po Duhu". (Rim 8,4.) Tedaj duša govori: "Kako ljubim tvoj zakon! Ves dan je o njem moje premišljevanje." (Ps 119,97.)
"Gospodova postava je popolna, oživlja dušo." (Ps 19,7.) Človek brez zapovedi nima pravega pojma o Božji milosti in čistosti ter o svoji osebni krivdi in nečistosti. Nima pravega prepričanja o grehu in ne čuti potrebe po spokorjenju. Ker pa se ne počuti izgubljen kot prestopnik Božjih zapovedi, se niti ne zaveda, da potrebuje Kristusovo spravno kri. Takšen upa v zveličanje brez popolne spremembe srca in obnove življenja. Zato je mnogo površnih spreobrnjenj in mnogi se priključujejo cerkvi, a da se nikoli niso zedinili s Kristusom./468/
Napačne teorije o posvečenju, ki se pojavljajo zaradi zanemarjanja ali zametovanja Božjih zapovedi, zasedajo pomemben prostor v današnjih verskih gibanjih. Te teorije so lažne v nauku in nevarne v svojih praktičnih sadovih; dejstvo, da so naletele na splošni odziv, še bolj poudarja potrebo, da morajo vsi jasno razumeti, kaj Sveto pismo uči o tem.
Pravo posvečenje je svetopisemski nauk. Apostol Pavel pravi v svojem listu Solunski cerkvi: "To namreč je Božja volja, vaše posvečenje." Njegova molitev se glasi: "On pa, Bog miru, naj vas posveti popolnoma." (1 Tes 4,3; 5,23.) Sveto pismo jasno uči, kaj je posvečenje in kako ga je možno doseči. Zveličar je molil za svoje učence: "Posveti jih v resnici: tvoja beseda je resnica." (Jan 17,17.) Tudi Pavel uči, da bodo zvesti posvečeni s Svetim Duhom. (Rim 15,16.) Kaj je delo Svetega Duha? Jezus je rekel svojim učencem: "Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 16,13.) Psalmist pravi: "Vse tvoje zapovedi so resnica." (Ps 119,86.) Z Božjo besedo in njegovim Duhom se razodevajo človeku vzvišena načela pravičnosti, ki so ubesedena v njegovih zapovedih. Ker pa so Božje zapovedi svete, pravične in dobre ter so odsev Božje popolnosti, pomeni, da bo svet tudi značaj, ki se razvije s poslušnostjo tem zapovedim. Kristus je popoln zgled takšnega značaja. Rekel je: "Izpolnil sem zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. Zakaj jaz delam vsekdar to, kar je njemu pogodu." (Jan 15,10; 8,29.) Kristusovi sledilci mu morajo biti podobni - z Božjo milostjo si morajo izoblikovati značaj, ki se bo ujemal z načeli njegovih svetih zapovedi. To je svetopisemsko posvečenje.
To delo se lahko opravi samo z vero v Kristusa in z neprestano navzočo močjo Božjega Duha. Pavel svetuje vernim: "V strahu in trepetu delajte za svoje zveličanje; Bog namreč je, ki dela v vas in voljo in delovanje po svoji dobri volji." (Filip 2,12.13.) Kristjan bo čutil spodbudo h grehu,/469/ vendar se bo stalno bojeval proti njemu. Tukaj je potrebna Kristusova pomoč. Človeška slabost se združuje z Božjo močjo in vera vzklika: "Hvala Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu." (1 Kor 15, 57.)
Sveto pismo jasno kaže, da je delo posvečenja postopno. Ko grešnik s spreobrnitvijo najde mir z Bogom po spravni krvi, se je šele začelo krščansko življenje. Sedaj se mora podati k popolnosti, rasti "do doraslega moža, do mere dovršene rasti Kristusove polnosti". (Ef 4,13.) Apostol Pavel piše: "Eno pa delam: pozabivši, kar je zadaj, a vzpenjajoč se po tem, kar je spredaj, hitim proti cilju za darilom Božjega nebeškega poklica v Kristusu Jezusu." (Filip 3,13.14.) Peter navaja stopnice, po katerih se pride do svetopisemskega posvečenja: "Prav zato si prizadevajte z vso gorečnostjo ter kažite v svoji veri krepost, v kreposti pa spoznanje, v spoznanju pa zmernost, v zmernosti pa stanovitnost, v stanovitnosti pa pobožnost, v pobožnosti pa bratoljubje, v bratoljubju pa ljubezen do vseh. Kajti če tako delate, ne spotaknete se nikdar." (2 Pet 1,5-7.10.)
Tisti, ki so na sebi doživeli pravo svetopisemsko posvečenje, bodo v vsem kazali ponižnega duha. Kakor Mojzes so tudi oni zagledali čudovito veličastvo v svetosti in spoznali svojo osebno nevrednost v primerjavi s čistostjo in vzvišeno popolnostjo Večnega.
Prerok Danijel je bil zgled pravega posvečenja. Njegovo dolgo življenje je bilo izpolnjeno s plemenito službo Gospodu. On je bil za nebesa drag in ljubljen. (Dan 10,11.) Toda namesto da bi ta spoštovani prerok trdil, da je čist, se je prišteval dejansko med grešnega Izraela, ko se je pred Bogom potegoval za svoje ljudstvo: "Kajti ne na podlagi svoje pravičnosti padamo na tla in milo prosimo pred tvojim obličjem, ampak na podlagi tvojega preobilega usmiljenja. Grešili smo, brezbožno smo ravnali. Ko sem še govoril in molil in pripoznaval svoj greh in greh svojega ljudstva Izraela in ponižno prosil pred obličjem Gospoda." (Dan 9,18.15.20.) Ko pa se mu je ob drugi priložnosti prikazal Božji Sin, da bi ga/470/ poučil, je Danijel dejal: "Barva v licu se mi je spremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel." (Dan 10,8.)
Ko je Job slišal iz viharja Gospodov glas, je vzdihnil: "Zato zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu." (Job 42,6.) Ko je Izaija v svojem času videl Gospodovo slavo in kerube, ki so vzklikali: "Svet, svet, svet Gospod nad vojskami!" je vzdihnil: "Gorje mi, ker poginem!" (Iz 6,3.5.) Ko je bil Pavel odnesen v tretja nebesa in slišal neizrecne besede, ki jih ne more izgovoriti noben človek, je govoril o sebi kakor o "najmanjšem izmed vseh svetih". (2 Kor 12,2-4; Ef 3,8.) A ko je ljubljeni učenec Janez, ki je ležal na Jezusovih prsih, videl njegovo slavo, je padel kakor mrtev pred njegove noge. (Raz 1,17.)
Pri njih, ki živijo v senci golgotskega križa, ni samopoviševanja in hvaličavega zatrjevanja, da so brez greha. Zavedajo se, da je njihov greh vzrok za duševni strah, ki je strl srce Božjemu Sinu; in ta misel jih vodi k samoponižanju. Tisti, ki živijo v tesni zvezi z Jezusom, najbolje poznajo slabosti in grehe človeštva, njihovo edino upanje pa počiva na zaslugah križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja.
Posvečenje, ki se sedaj pojavlja v krščanskem svetu, nosi v sebi duha samopoviševanja in ravnodušnosti do Božjih zapovedi, ki ga kaže kot nekaj tujega v odnosu do svetopisemske vere. Njegovi pristaši učijo, da je posvečenje delo, po katerem se edino z vero naenkrat doseže popolna svetost. Pravijo: "Samo veruj, in dobil boš blagoslov." Niso potrebni daljši napori pri prejemniku blagoslova. Hkrati pa zanikajo pomembnost Božjih zapovedi in trdijo, da so prosti obveznosti njihovega izpolnjevanja. Ali je mar možno, da ljudje postanejo sveti in se ujemajo z Božjo voljo in značajem brez sprejemanja načel, ki so izraz Božje narave in volje ter kažejo, kaj je njemu po volji?/471/
Želja po lahkotni veri, ki ne zahteva nikakršnega napora in samoobvladovanja, niti zapuščanja posvetnih neumnosti, je storila, da je priljubljen nauk o veri in samo veri. Toda kaj pravi Božja beseda? Apostol Jakob pravi: "Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? More li ga ta vera rešiti? Hočeš pa vedeti, človek nečimrni, da je vera brez del mrtva? Ali ni bil Abraham, naš oče, opravičen iz del, ko je daroval Izaka, svojega sina, na oltarju? Vidiš torej, da je vera sodelovala z njegovimi deli, in iz del je bila vera popolna. Vidite, da se iz del opravičuje človek in ne samo iz vere." (Jak 2,14.20-22.24.)
Pričevanje Božje besede nasprotuje nevarnemu nauku o veri brez del. Zahtevati naklonjenost nebes, a ne izpolnjevati pogojev, s katerimi lahko dosežemo usmiljenje, ni vera, temveč predrznost; prava vera pa ima svoj temelj v obljubah in predpisih Svetega pisma.
Nihče naj se ne vara z vero, da lahko postane svet, če načrtno prestopa katero Božjo zapoved. Greh, ki ga zavestno delamo, duši prepričujoči glas Svetega Duha in človeka ločuje od Boga. Greh je prestopanje zapovedi, "kdor koli greši (prestopa zapovedi), ga ni videl in ga ni spoznal". (1 Jan 3,6.) Čeprav Janez v svojih pismih tako obširno govori o ljubezni, se vendar ne izmika razkrinkati pravega značaja njih, ki trdijo, da so sveti, živijo pa v prestopanju Božjih zapovedi. "Kdor pravi: Spoznal sem ga, a ne drži njegovih zapovedi, je lažnik in v njem ni resnice; kdor pa izpolnjuje njegovo besedo, v njem je resnično Božja ljubezen dopolnjena. Po tem vemo, da smo v njem." (1 Jan 2,4.5.) Tu je preizkusni kamen vsake človekove vere. Nobenega človeka ne moremo računati za svetega, dokler ga nismo preizkusili z edinim božanskim merilom svetosti v nebesih in na zemlji. Če ljudje ne priznavajo pomembnosti moralnega zakona, če omalovažujejo Božje zapovedi in jih površno jemljejo, če prestopajo katero koli manjšo/472/ teh zapovedi in druge tako naučijo, jih bo Bog imel za nevredne, mi pa tako lahko vemo, da njihova trditev o svetosti nima temelja.
Kdor trdi, da je brez greha, s tem dokazuje, da je daleč od svetosti. Nima pravega pojma o Božji neizmerni čistosti in svetosti in o tem, kaj morajo postati tisti, ki se želijo ujemati z njegovim značajem. Nima pravega pojma o Jezusovi čistosti, vzvišeni nežnosti, a tudi ne o hudobnosti greha, zato se šteje za svetega. Čim dlje je od Kristusa, čim bolj nepravilni so njegovi pojmi o značaju in Božjih zahtevah, tem bolj pravičen se bo zdel v svojih očeh.
Posvečenje, ki ga poudarja Sveto pismo, zajema celotno bitje - duha, dušo in telo. Pavel je v molitvi prosil za Solunčane, naj se jim "ohrani duh in duša in telo, da bo brez graje o prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa". (1 Tes 5,23.) Na drugem mestu piše vernim: "Prosim vas torej, bratje, po mnogem Božjem usmiljenju, da podaste svoja telesa za živo žrtev, sveto, prijetno Bogu." (Rim 12,1.) V času starega Izraela je morala biti pozorno pregledana vsaka daritev, ki se bo darovala Gospodu. Če so našli kakršno koli hibo na živali za daritev, je bila odklonjena, kajti Bog je ukazal, da mora daritev biti brez madeža. Tako je ukazano tudi kristjanom, naj podajo svoja telesa v živo, sveto in Bogu prijetno daritev. Da bi lahko to delali, morajo biti vse njihove moči ohranjene v najboljših razmerah. Sleherno ravnanje, ki slabi človekove telesne ali duševne moči, ga onesposablja za službo Stvarniku.
Ali je lahko Bogu po volji, kadar mu darujemo kaj, kar ni najboljše? Kristus je rekel: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca." Tisti, ki ljubijo Gospoda, si bodo z vsem srcem prizadevali, da mu posvetijo najboljšo službo svojega življenja, ter se stalno trudili, da bodo vsako sposobnost svojega bitja uskladili z določenimi zakoni. To pa bo spopolnilo njihove sposobnosti, da bi izvrševali njegovo voljo. S popuščanjem/473/ teku in strastem ne bodo slabili ali skrunili daritve, ki jo prinašajo svojemu nebeškemu Očetu.
Peter pravi: "Opominjam vas ... da se zdržujete se mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo." (1 Pet 2,11.) Vsako pregrešno zadovoljevanje topi umske moči in slabi duševne in duhovne sposobnosti, tako da Božja beseda ali Sveti Duh ne more dobro vplivati na srce. Pavel je pisal Korinčanom: "Očistimo se vsakega madeža mesa in duha ter dopolnjujmo svetost v Božjem strahu." (2 Kor 7,1.) A med sad Duha, ki je "ljubezen, radost, mir, potrpežljivost, prijaznost, dobrotljivost, zvestost, krotkost", dodaja tudi "zdržljivost". (Gal 5,22.23.)
Ampak koliko jih je, ki se imenujejo kristjani, pa kljub tem navdihnjenim opominom slabijo svoje moči v tekmi za raznimi dobitki in klanjanju modi! Koliko jih ponižuje svoje človeško dostojanstvo s požrešnostjo, pijančevanjem in prepovedanimi užitki! Cerkev pa ne žigosa tega zla, temveč ga celo spodbuja, ko se tudi sama vdaja užitkom, želji po dobičku in raznih zadovoljstvih, da bi si napolnila blagajno, česar ji ljubezen do Kristusa ne more zagotoviti. Ko bi Jezus stopil v današnje cerkve in tam videl nesveto vedenje in nesveto trgovino, ki se opravlja v imenu vere, ali ne bi izgnal teh skruniteljev kakor nekoč menjalce denarja iz templja?
Apostol Jakob pravi, da je modrost, ki prihaja od zgoraj, predvsem "čista". (Jak 3,17.) Ko bi Jakob srečal tiste, ki imenujejo sveto Jezusovo ime s svojimi s tobakom umazanimi usti, katerih telo in dih sta prepojena s tem ogabnim vonjem, s čimer zastrupljajo nebeški zrak in vse okrog sebe prisilijo vdihavati ta strup - ali apostol, ko bi prišel v stik s takimi onesnaževalci čistega evangelija, ne bi obsodil tako odvratne navade za pozemsko, čutno in vražje? Sužnji tobaka lahko trdijo, da so sveti, lahko govorijo o svojem upanju na nebesa, toda Božja beseda pravi, da "ne pride vanje nič nečistega". (Raz 21,27.)/474/
"Ali pa ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki prebiva v vas, ki ga imate od Boga, in niste sami svoji? Kajti kupljeni ste za drago ceno. Proslavite torej Boga v svojem telesu." (1 Kor 6,19.20.) Ta, čigar telo je tempelj Svetega Duha, ne bo nikoli suženj kakšne škodljive navade. Njegove moči pripadajo Kristusu, ki ga je odkupil s ceno krvi. Vse, kar ima, pripada Gospodu. Kako je lahko brez krivde, če razsiplje zaupano glavnico? Mnogi kristjani porabijo vsako leto ogromne vsote za nekoristne in škodljive užitke, medtem pa ljudje propadajo zaradi pomanjkanja besede življenja. Bog je ukanjan v desetinah in darovih, zato ker ljudje več uporabijo na oltarju škodljivih užitkov, kakor pa dajejo za pomoč revnim ali za širjenje evangelija. Ko bi bili zares posvečeni vsi, ki govorijo, da so Kristusovi sledilci, potem bi njihova sredstva, namesto da se potrošijo za nekoristna in škodljiva zadovoljstva, prišla v Gospodovo zakladnico, in kristjani bi bili zgled zmernosti, samoodpovedi in samopožrtvovalnosti. Potem bi bili luč svetu.
Svet se je vdal zadovoljevanju svojih pregreh. "Poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja" vladajo množicam ljudi. Kristusovi sledilci pa imajo svetejši poklic: "Zato odidite izmed njih in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikujte." (2 Kor 6,17.) V luči Božje besede smemo brez skrbi reči, da posvečenje ne more biti pravo, če ne prinaša popolne odpovedi grehu in posvetnim užitkom.
Njim, ki izpolnjujejo pogoje: "Zato odidite izmed njih in se ločite ... in nečistega se ne dotikujte," Bog obljublja: "In jaz vas sprejmem, in bom vam Oče in vi boste meni sinovi in hčere, pravi Gospod Vsemogočni." (2 Kor 6,17.18.) Prednost in dolžnost vsakega kristjana je, da ima bogato izkušnjo v Božjih stvareh. Jezus je rekel: "Jaz sem luč sveta;/475/ kdor gre za menoj, ne bo hodil po temi, temveč bo imel luč življenja. Toda pravičnikov pot je kakor luč zore, ki sveti bolj in bolj do popolnega dne." (Jan 8,12; Preg 4,18.) Vsak korak vere in poslušnosti pripelje človeka v tesnejšo zvezo z lučjo sveta, v katerem ni nikakršne teme. Sijajni žarki Sonca pravičnosti sijejo na Božje služabnike, in ti jih morajo odsevati. Kakor nam zvezde govorijo, da v nebesih obstaja velika luč, katere sijaj odsevajo, tako morajo tudi kristjani vedeti, da na vesoljskem prestolu sedi Bog, čigar značaj je vreden hvale in posnemanja. Sadovi njegovega Duha, čistost in svetost njegovega značaja se bodo razodeli v njegovih pričah.
Pavel v listu Kološanom opisuje bogate blagoslove, ki so obljubljeni Božjim otrokom: "Zato molimo ... neprestano za vas in prosimo, da se napolnite s spoznanjem njegove volje v vsej modrosti in duhovni razumnosti, da živite dostojno Gospoda, v vsem njemu po volji, in rodite sad v vsakem dobrem delu ter rastete v Božjem spoznanju, z vso močjo krepčani po krepkosti njegove slave za vso stanovitnost in potrpežljivost, z radostjo." (Kol 1,9-11.)
Pavel znova piše o svoji želji, da bi bratje v Efezu popolnoma spoznali vzvišenost krščanskih prednosti. Z najjasnejšimi izrazi jim razodeva čudovito moč in spoznanje, ki bi ga lahko imeli kot sinovi in hčere Najvišjega. Njihova prednost je, da se lahko krepijo z njegovim Duhom po notranjem človeku, da bi bili ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, da bi mogli "razumeti z vsemi svetimi, kaj je širjava in dolžina ter globočina in visočina, in spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje". Apostolova molitev doseže vrhunec prednosti, ko prosi: "Da se napolnite do vse Božje polnosti." (Ef 3,16-19.)/476/
Tukaj nam je pokazan vzvišeni cilj, ki ga lahko dosežemo z vero po obljubi našega nebeškega Očeta, če izpolnimo zahteve, ki jih je postavil. Po Kristusovih zaslugah imamo dostop k prestolu neizmerljive moči. "On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bi tudi z njim nam vsega podaril?" (Rim 8,32.) Oče je dal svojemu Sinu svojega Duha brez mere, in tudi mi smo lahko udeleženci njegove polnote. Jezus pravi: "Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati svojim otrokom, koliko bolj bo dal nebeški Oče Svetega Duha njim, ki ga prosijo. Če boste kaj prosili v mojem imenu, jaz bom storil. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Luk 11,13; Jan 14,14; 16,24.)
Čeprav je ponižnost odlika kristjanovega življenja, se na njem ne bi smeli videti žalost in potrtost. Vsakdo je dolžan živeti tako, da je Gospodu všeč in da ga lahko blagoslovi. Naš nebeški Oče ne želi, da bi se vedno počutili, kakor da smo pod obsodbo in v temi. Ni dokaz prave ponižnosti, če hodimo s povešeno glavo, a srce nam je napolnjeno z mislimi o sebi. Lahko pridemo k Jezusu, da nas očisti; tedaj bomo brez sramu in pekoče vesti pred Božjimi zapovedmi. "Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu" in živijo "ne po mesu, ampak po Duhu". (Rim 8,1.4.)
Po Jezusovi zaslugi odpadli Adamovi sinovi postanejo Božji otroci. "Kajti ta, ki posvečuje, in oni, ki se posvečujejo, vsi so iz enega; iz tega vzroka se ne sramuje imenovati jih brate." (Heb 2,11.) Kristjanovo življenje mora biti življenje vere, zmage in veselja v Bogu. "Ker vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet; in to je zmaga, ki je premagala svet: naša vera." (1 Jan 5,4.) Pravilno je rekel Božji služabnik Nehemija: "Kajti Gospodova radost je vaša moč." (Neh 8,10.) Pavel pa piše: "Veselite se vedno v Gospodu. Še enkrat vam pravim: Veselite se. Vselej se veselite; neprestano molite; hvaležni bodite v vsem;/477/ kajti to je Božja volja po Kristusu Jezusu za vas." (Filip. 4,4; 1 Tes 5,16-18.)
To so sadovi svetopisemskega spreobrnjenja in posvečenja; toda ti sadovi se tako redko vidijo, ker se krščanski svet tako ravnodušno vede do teh velikih načel pravičnosti, ki so razodeta v Božjih zapovedih. To je razlog, da se tako malo kaže tisto globoko in stalno delovanje Božjega Duha, ki je bilo značilnost prebujenj v prejšnjih letih.
Z gledanjem se spreminjamo. Ker pa so zanemarjeni ti sveti predpisi, v katerih je Bog ljudem razodel popolnost in svetost svojega značaja, a človekovo pozornost pritegujejo človeške teorije, potem ni čudno, da je v cerkvi nastal pad prave pobožnosti. Gospod je rekel: "Zakaj dvoje zlo je storilo moje ljudstvo: mene, vir žive vode, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode." (Jer 2,13.)
"Blagor možu, ki ne hodi po svetu brezbožnih. ... Temveč njegovo veselje je v Gospodovi postavi in njegovo postavo premišljuje noč in dan. Je namreč kakor drevo, zasajeno ob potokih voda, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in kar koli počenja, se mu posreči." (Ps 1,1-3.) Samo če se Božje zapovedi znova postavijo na njihov pravi prostor, bo lahko prišlo do prebujenja prvotne vere in prave pobožnosti med njimi, ki se imajo za Božje ljudstvo. "Tako pravi Gospod: Stopite na pota in glejte ter povprašujte po starih stezah, katera je pot dobrega, in hodite po njej, in najdete pokoj svojim dušam." (Jer 6,16.)/478/
Vsebina | Nazaj | Naprej |
Več dobrih knjig lahko najdete na Založbi Logos!