Natisni

Za mnoge, ki praznujejo dan reformacije, pojem “reformacija” ne pomeni ničesar drugega kot Luthrovo versko prenovo, ki je bila vidna kot odgovor dela nemškega ljudstva na novo dojemanje vere, katero je oznanjal Martin Luther iz svojega središča v Wittenbergu. Posledica tega je splošno sprejeto mnenje, da se je reformacija začela 31. oktobra 1517, ko je Luther pribil znanih 95 trditev na vrata cerkve v Wittenbergu, čeprav imajo nekateri znanstveniki samo dejanje in prostor za vprašljiva. Treba je še omeniti, da začetek reformacije ni bil zamišljen, niti povezan s tem dnevom in dogodkom, marveč je sad versko-zgodovinskega seštevka iz 16. stoletja. Ravno tako ni sprejemljiva trditev, da je Luthrovo stopanje v javnost z novimi bogoslovnimi zamislimi samoumevno pomenilo vsestransko ustanavljanje, razumevanje in sprejemanje reformacije, ker se pozablja, da takšen celovit “paket reformacije” ni nastal s samim začetkom Luthrovega delovanja, temveč gre za dolg in zapleten razvoj medsebojno odvisnih verskih in zgodovinskih danosti. Pozablja se tudi, da za reformacijo in njen začetek ni bil zaslužen le Martin Luther, saj so že stoletje pred njim obstajale “zvezde svitanja”, kakor so se tudi v Luthrovem času ali po njem pojavljale “zvezde tekmice”.

Dodajmo še, da izraz “reformacija”, kar zadeva Luthra, ni v povezavi z njegovim delovanjem. On in njegovi sodobniki v 16. stoletju so že poznali in uporabljali izraz “reformacija”, ki so ga podedovali iz 15. stoletja. Pomenil pa je a) novo (prenovljeno) zakonodajo, podobno tisti, ki je že bila izpeljana v prestolnem mestu Nürnbergu, b) prenovo študijskega programa na vseučiliščih, kar je zadevalo tudi Luthra kot profesorja, in c) prevladujočo potrebo po prenovi vseh delov srednjeveške Cerkve kot dolgotrajno in že prej spoznano potrebo. V luči tega zadnjega moramo poudariti, da je v 16. stoletju, v katerem se strmoglavo rušijo vse utopije, kot so “srednjeveške sinteze”, tomistične “teologije slave” in sožitje fevdalne oblasti in Cerkve, razlaščeno verništvo nestrpno pričakovalo korenito spremembo; želeli so reformacijo ali prenovo usodnih razsežnosti, katero bo najbrž najavil kateri novi prerok, prenovitelj ali svetnik, da bi njihovo sedanje in seveda tudi prihodnje življenje končno dobilo smisel in bi ga bilo vredno živeti. Ali je potemtakem zgolj naključje, da se je Luther kot želeni in pričakovani prenovitelj pojavil ravno v tem času?

Dodatno moramo opaziti tudi to, da Luther nikoli ni uporabil izraza “reformacija” glede dogodkov, katere je sam sprožil ali pa v katerih je bil sam udeležen. Šele pozneje, v 17. stoletju, se ta izraz pojavlja v sobesedilu tekmovalnega preverjanja, ali je Luthrov ali Kalvinov vpliv več pripomogel k obnovi srednjeveške Cerkve. V 18. stoletju pa se začetek reformacije povezuje z letom 1517, s tem, da je tudi z augsburškim verskim mirom leta 1555 dokončno in enostransko viden konec reformacije, ko sta se razdelili področji katoliških in Lutheranskih koristi v Nemčiji.

O pisanju “trditev”
Ob praznovanju dneva reformacije se navadno še posebej usmerja pozornost na Luthrovih 95 trditev, objavljenih 31. oktobra 1517, kakor da so prav one edinstveno delo te vrste in značaja v tem času, čeprav ni dvoma, da so po svoji vsebini izvirne in pereče. Pozablja se namreč, da je, na primer, Bartolomej Bernhardi iz Feldkircha septembra 1516 zagovarjal niz svojih trditev na Wittenberškem vseučilišču, kar je izzvalo nasprotovanje in splošno vznemirjenost med profesorji. Pozneje ko je Luther usmeril svojega wittenberškega profesorja in nadrejenega Andreasa Carlstadta, naj nameni večjo pozornost Augustinovim delom, in se je Carlstadt odločil januarja 1517 zbrati svoje lastne izvode, da bi jih podrobneje proučil, je sam Carlstadt 26. aprila 1517 zagovarjal svojih 151 trditev, s katerimi je naznanil svojo resnično bogoslovno spreobrnitev.

Na wittenberškem prizorišču kmalu vidimo tudi Luthra, kako piše svoje trditve. Skupaj jih je bilo 97! Pripravljene jih je imel že za 4. september 1517, ko jih je izročil svojemu študentu Franzu Güntherju, da bi jih oznanil in zagovarjal.

Za razliko od vsem nam znanih Luthrovih 95 trditev, ki so bile objavljene 31. oktobra 1517 in so predvsem usmerjene zoper prodajo odpustkov, zoper nauk o vicah ter zoper druge nepravilnosti srednjeveškega ustroja Cerkve, je Luthrovih 97 prej pripravljenih in obravnavanih trditev kljub vsem pričakovanjem ostalo skoraj neopaženih. Čeprav je bilo teh 97 trditev močno usmerjenih proti samim temeljem srednjeveškega sholastičnega bogoslovja, kakšnih neposrednih odzivov nanje skorajda niti ni bilo. Morda so tedanji cerkveno-bogoslovni krogi menili, da je najboljša rešitev, če molčijo in se ne menijo zanje in tako omalovažijo ta zelo pomembni nenadni dogodek.

V zbirki 97 trditev je še posebno 40. trditev pomembna za bogoslovje reformacije. Na žalost niti sam nauk reformacije ni ostal dosleden tej trditvi, temveč se je razbil ob samovsiljeni prevladujoči predestinaciji, po kateri nikakršna dela, niti tista pravična od opravičenih v poteku posvečenja nimajo nikakršnega zveličavnega smisla in nikakor ne vplivajo na človekovo zveličanje! Oglejmo si 40. trditev: “Ne postajamo pravični tako, da delamo pravična dela, temveč pravična dela delamo, ker smo opravičeni.”

Dodajmo še, da 44. od teh 97 trditev ni nič manj pomembna za nauk reformacije, dobesedno pa se glasi: “Res, nihče ne more postati bogoslovec, če prej ne zapusti Aristotela.” Ta trditev naravnost napada temelje, ustroj in razumsko uporabnost sholastičnega bogoslovja, izročilo in cerkveno učiteljstvo. Hkrati izključno poudarja pomembnost božanskega razodetja za bogoslovje in pomembnost Luthrovega trojnega načela: Samo Sveto pismo, samo vera, samo milost! Kot posledica tega in v luči povedanega, bi se praznovanje dneva reformacije bolj nanašalo na september 1517 in Luthrovih 97 trditev kakor pa na oktober 1517 in danes mnogo bolj znanih Luthrovih 95 trditev!

Reformacija in nauk o opravičenju z vero
Zagotovo je nauk o opravičenju z vero osrednji nauk reformacije, še posebej pa je predstavljen v sobesedilu Luthrovega “bogoslovja križa”. Za Luthra je bila velika težava v tem, kako združiti Božjo ljubezen in pravičnost. Ko pa je proučeval in razlagal učencem najprej Psalme, nato pa pismo Rimljanom, je odkril Kristusa, ki je bil sam zaničevan in zavržen kakor najbolj brezupen grešnik, ta položaj pa je Kristus sprejel prostovoljno tudi zaradi Luthra. Božja pravičnost in ljubezen sta izhodišči Luthrovega bogoslovja. Bogoslovje križa je zablestelo! Poudarjanje nedejavne Božje pravičnosti je spremenilo in zamenjalo krščanski strah pred dejavno Božjo pravičnostjo s krščanskim mirom in radostjo – evangelijem! Luther je pisal: “Sovražil sem to misel ‘Božja pravičnost’, katero je bilo treba z običajno uporabo in razlago vseh učiteljev razumeti filozofsko glede formalne ali dejavne pravičnosti, kakor so jo imenovali, s katero je Bog pravičen in kaznuje nepravičnega grešnika. ... Končno sem, z Božjo milostjo, ... začenjal dojemati, da je Božja pravičnost, s katero živi pravičnik, pravzaprav Božji dar, torej, da pravičnik živi z vero. To pa dejansko pomeni: Božja pravičnost je razodeta z evangelijem, torej, z nedejavno pravičnostjo, s katero nas milostni Bog opravičuje z vero. ... Začutil sem, da sem v celoti na novo rojen, kakor da sem skozi odprta vrata stopil v sam raj. Tako mi je celotno Pismo pokazalo svoj popolnoma nov obraz.” (LW, 34:336-37) Dejavna Božja pravičnost, s katero se razume dopolnilno “dodajanje milosti” opravičenja na z osebnim trudom že doseženo raven človekove pravičnosti, Luthru kot spokorjencu ni mogla zagotoviti varnosti in miru. On ne priznava možnosti sožitja človeške in božanske pravičnosti kot sredstva in dejanja opravičenja. Poudarja nujnost, da človek kot grešnik nedejavno sprejme celotno in samo Božjo pravičnost; to pravičnost si kot dar prisvaja z vero. Nauk o opravičenju z vero je treba natančno poznati toliko bolj, ker je v Augsburgu 31. oktobra 1999 prišlo do podpisovanja izjave, s katero naj bi Rimskokatoliška in Lutheranska cerkev izgladili vse zgodovinske razlike glede razlage tega istega nauka in obojestransko sprejeli, da je nauk o opravičenju z vero resnično pomemben kot način, po katerem ljudje lahko dosežejo zveličanje.

To zgodovinsko zagotavljajoče podpisovanje izjave ostaja možni izziv tudi drugim kristjanom, da bi raziskali svoja stališča glede nauka o opravičanju z vero, preden bi morda podpisali še kakšno izjavo z možnimi primesmi obojetsranskega popuščanja, vse to pa se dogaja v okolju tako naglih ekumenskih teženj in postmodernističnega duha zmanjševanja obstoječih zgodovinskih in nadzgodovinskih versko-bogoslovnih vrednosti. Namreč ali bomo dovolili, da se božansko navdihnjen svetopisemski nauk o opravičenju z vero ponovno prilagodi kot protiutež nekemu novemu “Melanchtonu”, novemu “Trubarju” ali morda nekemu novemu “tridentinskemu koncilu”? Kako bi se na vse to odzval apostol Pavel? Kaj o vsem tem meni Jezus Kristus, ki je navdihnil apostola Pavla? Ali bomo dovolili, da tragika, otožnost in nesmiselnost postmodernizma zavijejo bleščečo svetlobo evangelija v temino neke nove opredelitve najpomembnejšega nauka božanskega razodetja?

Ob proslavi dneva reformacije, ob spominu na slavni sprevod nosilcev njene zgodovine, je nujno spomniti se besed Jezusa Kristusa, utemeljitelja in edinega povzročitelja vsake resnične duhovne prenove ali reformacije: “Kdor veruje vanj, ne bo sojen; kdor ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba je pa to, da je luč prišla na svet, ali ljudje so bolj ljubili temo kakor luč: zakaj njihova dela so bila hudobna.” (Jn 3,18.19)

mag. Tihomir Sabo

(izšlo v reviji Znamenja časa 2003/1, objavljeno z dovoljenjem)