J. Z. Knight, znana pripadnica gibanja Nove dobe in voditeljica seminarja, je imela težavo. Ta pa ni bila takšna, da bi jo vsaj začasno lahko rešili njeni stiki z duhovnim svetom.

J. Z., ki se ni pisala Knight, ko jo je doletela ta težava, je občutila nerazložljivo privlačnost do moškega, ki je pomagal njej in njenemu možu na njunem posestvu. Ni mogla razumeti, zakaj bi jo privlačil drug moški razen njenega moža. Potem pa ji je to razložil Ramtha, duh, za katerega je trdila, da govori v njegovem imenu.

J. Z. je »srečala« Ramtha pred nekaj leti, ko je s svojim možem delala poskuse z močjo piramid. Kadar si je dala na glavo papirnato piramido, se je v njeni kuhinji pojavilo tri metre visoko bitje. Povedalo ji je, da je živelo na svetu pred dvaintrideset tisoč leti in da ji je prišlo podarit modrost. Kmalu je J. Z. ugotovila, da resnično lahko prenaša Ramthova sporočila drugim ljudem, kadar v stanju zamaknjenosti dovoli, da njegov moški glas govori po njej. Pogosto je tako odgovarjala na vprašanja množice ljudi, ki so plačali po nekaj sto dolarjev, da bi slišali Ramthovo modrost.

Sporočilo je imel tudi za J. Z. Povedal ji je, da sta se ona in tisti konjar poznala v nekem prejšnjem življenju, ko je tudi Ramtha živel na zemlji. Tedaj sta postala »sorodni duši«. Poročila sta se potem, ko sta najprej premagala silno nasprotovanje, in nato »srečno živela skupaj«. V tem življenju pa sta se čudežno znova srečala. Ramtha je razložil J. Z., da ji ni treba biti začudena nad privlačnostjo, ki jo čuti.

J. Z. se je odločila, da bo to sprejela z vero, čeprav bo povzročilo ogromne spremembe v njenem življenju. Zapustila je moža in odšla živet z Jeffreyjem Knightom, z moškim, s katerim se je baje poročila pred petintrideset tisoč leti. Kmalu sta se poročila.*

Ampak tokrat J. Z. in njena »sorodna duša« nista živela srečno za vselej. Oče mi je leta 1989 poslal izrezek iz revije z naslovom »Ramtha zahteva ločitev«. V članku je zapisano: »Mož gospe Knight, Jeffrey Knight, je oktobra zapustil družinski dom blizu Yelma, okoli štirideset kilometrov južno od Tacome. Za vzdrževanje zahteva 10.000 dolarjev mesečno.«

Sprašujem se, ali J. Z. še vedno verjame vse, kar pravi Ramtha.

Ali ima ponovno utelešenje svetopisemsko podlago

V nekaj zadnjih letih se je povečalo število tistih, ki verujejo v ponovno utelešenje. Nekateri celo trdijo, da gre za prvoten krščanski nauk, vendar so ga cerkveni veljaki odstranili iz Svetega pisma po smrti apostolov.

Ali Sveto pismo podpira zamisel, da živimo v mnogih življenjih - da se vedno znova rojevamo, da isti duh nadaljuje življenje v različnih telesih? Nekateri trdijo, da je Jezus mislil na to, ko je dejal Nikodemu: »Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3) Ko bi bila to Jezusova edina izjava, bi utegnili pomisliti, da je pustil odprta vrata za vero v ponovno utelešenje. Jezus pa ni govoril o tem, da se kdo rodi v enem telesu, potem pa umre in se nato rodi v drugem telesu. Govoril je o Božji moči, ki nas lahko duhovno ponovno ustvari, stopa v naše življenje in obnavlja naše sedanje telo.

Dve povedi naprej je Jezus razložil, kaj je imel v mislih: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5)

Pri pogovoru z Nikodemom je govoril o krstu in duhovnem novem rojstvu. Krst je prispodoba za smrt, pokop in vstajenje.

Ko se človek krsti, »umre« njegov stari način življenja, pokopan je v vodo in vstaja k novemu življenju. To je edino »ponovno utelešenje«, o katerem je učil Jezus - »ponovno utelešenje« grešnikov v Božje otroke.

Janez je to razložil takole: »A kateri koli so ga sprejeli, jim je dal oblast, da postanejo Božji otroci, njim, ki verujejo v njegovo ime, ki se niso rodili iz krvi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, marveč iz Boga.« (Jn 1,12.13) Jezus ni prišel na svet, da bi nam omogočil živeti različna zaporedna življenja

  • da se utelešamo iz enega telesa v drugo, dokler nam nazadnje ne uspe doseči popolnosti. Prišel, živel in umrl je, da bi ga lahko sprejeli za svojega Zveličarja in se znova rodili kot Božji otroci, in sicer v svojem sedanjem življenju in telesu.

Kaj je učil Jezus

Ni učil ponovnega utelešenja, temveč ravno nasprotno. »Nauk« o ponovnem utelešenju je utemeljen na nesvetopisemskem zakonu karme. Vzhodnjaška verstva namreč učijo, da ta nespremenljiv zakon upravlja vse dogodke v vesolju. Karma določa nagrado v prihodnjem življenju za vse, kar naredite v sedanjem.

V nauku karme in ponovnega utelešenja ni prostora za božansko milost. Železna roka karme nadzoruje vse, kar se vam dogaja. Če vam s pravičnostjo, pobožnostjo in dobrodelnostjo uspe nabrati zalogo dobre karme, bo njen zakon po vaši smrti poskrbel, da se boste utelesili v zdravo telo in bolje živeli. Če pa ste v sedanjem življenju hudodelec ter se ne menite za pobožnost in vero, boste naslednje življenje živeli v bedi. Tako boste s trpljenjem začeli svetu vračati dolg, zato boste morali vedno znova skozi nekaj novih življenj, dokler ne boste odplačali svojega dolga. Božja milostna ponudba odpuščanja tukaj ne obstaja.

Ali je to odsev tega, kar je Jezus veroval in učil? Sveto pismo poroča o dveh razbojnikih, ki so ju križali ob Jezusu. Eden je Jezusu priznal, da ga lahko reši, zato ga je prosil, naj ga sprejme v svoje kraljestvo. Ta razbojnik je prejel to, kar je kot grešnik zaslužil - sramotno smrt na križu. Karma bi zahtevala, da za svoje grehe dalje trpi v naslednjem življenju.

Ali je torej Jezus rekel razbojniku: »Škoda, da se nisi pravočasno spokoril in začel delati dobra dela, da bi poplačal svetu za storjeno zlo.« Ali mu je povedal, da svojo zlo karmo lahko poravna z dobrimi deli v naslednjem življenju?

Ne. Jezus mu je brezpogojno obljubil raj. Tako je uporabil načelo, ki ga je podal s priliko o delavcih v vinogradu, zapisana pa je v Mt 20,1-16. Delavci niso bili plačani po količini opravljenega dela, temveč preprosto zaradi delodajalčeve milosti.

Premalo dobri

Jezusov odgovor razbojniku je temeljil na Božji milosti, ne pa na razbojnikovih dejanjih, še najmanj pa na karmi. Križani razbojnik ni imel možnosti, da bi si zaslužil pravico do življenja v raju z Jezusom. Verjetno nobena skupina ljudi ni naredila več dobrih del kakor farizeji. Kako pa je Jezus ocenil njihovo možnost, da bi s svojo pobožnostjo zaslužili nebesa? Učencem je dejal: »Kajti pravim vam, da nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo, če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismarjev in farizejev.« (Mt 5,20) Najboljše med najboljšim ni zadostovalo.

Jezus z ničimer ni dal slutiti, da bi ponovno utelešenje in zadoščanje karmi lahko vodilo v raj. Pravzaprav vsi njegovi nauki popolnoma nasprotujejo kakršnemu koli upanju, da bi bilo človeku možno zaslužiti nebesa z dobrimi deli. Njegovega nauka o milosti za vsakogar, kdor ga z vero sprejme, se nikakor ne da uskladiti z zamislijo, da si nebesa lahko zaslužimo z mnogimi zaporednimi pravičnimi življenji.

Sveto pismo jasno kaže, da Bog ne rešuje ljudi zaradi njihovih dobrih del. Pavel je zapisal: »Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, Božji dar je to; ne iz del, da se nihče ne hvali.« (Ef 2,8.9) To besedilo naravnost nasprotuje zakonu karme, temeljnemu načelu ponovnega utelešenja. Jasno je torej, da ga Sveto pismo ne podpira in ga nikoli ni podpiralo.

Omenimo še eno besedilo o tem: »In kakor je človeku namenjeno enkrat umreti, potem pa sodba.« (Heb 9,27)

To sodbo vodi usmiljeni Bog, ne pa zakon karme. Naš sodnik bo isti Jezus, ki je razbojniku obljubil sprejem v raj. Sodil pa nam bo na temelju tega, ali smo ga sprejeli za svojega osebnega zveličarja, ne pa na temelju naših dobrih del.

Smrt ne vodi iz življenja v življenje. Toda smrt grehu v našem življenju in rojstvo v novo življenje lahko danes vodita v večno življenje z Jezusom.

Kenneth R. Wade

* J. Z. Knight začetek svoje ljubezni z Jeffreyjem Knightom opisuje v knjigi A State of Mind.

(izšlo v reviji Znamenja časa 2003/2, objavljeno z dovoljenjem)